K pisanju me je vzpodbudil članek urednika občinskega glasila v njegovi zadnji izdaji, z naslovom – Modrost, znanje in načelnost. V tem prispevku g. Petrič spretno predstavi mnogo medvrstičnih sporočil, ki pa so vsa do zadnjega resnična. Samo pozoren bralec lahko iz tega članka izlušči zrnje od plevel, zato bom poskušal to stvar prikazati iz svojega zornega kota. Brez slepomišenja, kar si kot neodvisni občinski svetnik lahko privoščim in iz perspektive Lavrice, ki jo zastopam, seveda.
Tudi sam se strinjam, da je eden od večjih problemov ta, da v občinskem svetu ni opozicije. Kako ironično. Problem je v tem, da je občinski svet enoten. Preenoten. Kar pa spretno izrablja župan s svojo zloglasno občinsko upravo. Kot sem že pisal pred dobrim letom v svojem blogu, je bila velika večina sklepov soglasno sprejetih. Zapletlo pa se je pri tistih nekaj, za katere smo se svetniki odločili, da jih ne bomo podprli. No, navadno so ti prišli že na dnevni red ene od naslednjih sej, kjer so nas akterji občinske uprave z županom prepričevali, da gre zgolj za formalnost, da se ne da nič storiti, da je stvar proti zakonita, vkolikor je ne bomo podprli in podobno. Ob tem pa je bilo v teh, za občino tako pomembnih zadevah, da jih je bilo potrebno na vsak način sprejeti, gradivo nepopolno, dejstva pa so bila zavestno napačno prikazana in zavajajoča. Z enim samim namenom, da se določeno zadevo sprejme. Za občinsko upravo je občinski svet zgolj glasovalna naprava z enim samim gumbom. Zelenim seveda. No stvari so se pred kratkim začele zapletati. Na 27.redni seji dne 3.9.2009 je občinski svet v 9. točki dnevnega reda, odločal o legalizaciji dela objekta, na eni od parcel v naši občini. Občinska urbanistka ga. Draksler, je kot poročevalec te točke dnevnega reda, vso stvar, kot že nič kolikokrat do sedaj, predstavila povsem po svoje. Ob zavestnem prikrivanju dejstev je prepričala tudi tiste najbolj nejeverne svetnike. No tokrat je bil vpleteni in ožigosani akter tega primera g. Aleksander Bricelj, zanjo očitno pretrd oreh. Z zelo hitrim pravnim posegom je uspel, da je župan zadržal sprejeti sklep še pred njegovo razveljavitvijo na občinskem svetu. Paradoks? Ne, zgolj praksa. Takšnih protipravnih, če ne celo nezakonitih odločitev je v občini še nekaj. Nekaj tudi na Lavrici. Naslednja v nizu hitro odvijajočega se klopčiča, je zagotovo gradnja poslovno – stanovanjskega objekta na Lavrici, ki je kronološko sporna prav od njenega samega začetka. Prirejen, oziroma ponarejen sklep občinskega sveta, na čigar prepis tonskega zapisa in uradni odgovor na uradno postavljeno vprašanje čakam že kar nekaj časa. Grožnje sosedom, ki investitorju nočejo podpisati soglasja za gradnjo, nezadostni odmiki od meja parcel, sporna odločitev občinske urbanistične službe, da se opredeli kot izvedenec geološke stroke in na poplavnem območju upravni enoti, oziroma projektantu, da soglasje za izgradnjo podzemnih garaž.
Bo kdo končno s prstom pokazal na krivca in ga ustrezno sankcioniral, ali pa bo občinska uprava še naprej delovala tako samosvoje pod okriljem neformalnih vodij. Nenazadnje je bila omadeževana tudi čast občinskega sveta, da ne govorim o vseh moralnih posledicah, ki so bile storjene g. Briclju. Se mu bo kdo vsaj opravičil?
No, pa se vrnimo k osnovnemu problemu, prihodnosti naše občine in stvarem, ki so tako usodno prepletene z njo.
PRIHODNOST OBČINE IN NJENO SEDANJE STANJE
O vseh hvalnicah občini na zadnjem občinskem prazniku in županovi izjavi na tej prireditvi, da bo naša občina čez deset let prepoznavna po visoki kakovosti bivanja, imam svoje mnenje. Župan je to svojo izjavo demantiral že na naslednji Komisiji za družbene dejavnosti, kjer se je strinjal, da bomo še mnogo let izpolnjevali zgolj življenjsko potrebne stvari in da do prave kakovosti življenja ne bomo prišli še tako kmalu. Čas bi bil, da si nalijemo čistega vina. Občino »uničujemo« prav z istim tempom, kot so to počeli že pod taktirko dr. Jurkoviča. Od nekdaj v najbogatejši občini pod 5.000 prebivalci, pa vse do danes, nismo za kakovost življenja občanov naredili še prav ničesar, razen večnamenske športne dvorane, ki je prioritetno prehitela veliko bolj pomembne projekte in pa občinsko knjižnico, ki pa je zgolj zaradi izredno kvalitetnega in strokovnega kadra zaposlenega v njej, že od nekdaj svetla točka v naši občini. In kaj je tolikokrat omenjena visoka kakovost bivanja? Zagotovo ne kanalizacija, osnovna šola, vrtec, vodovod ali internetni priključek. Ne, vse to je nuja. Kakovost se meri po kvaliteti bivanja in življenja v občini, zelenih površinah, kulturnemu domu, športnemu parku, mladinskih prostorih, kvalitetnih kulturnih, športnih in družabnih prireditvah….
Edina rešitev za nastal problem z vrtci....
Vendar pa to trenutno ni največji problem, saj v naši občini še nismo pričeli z gradnjo temeljev za kvalitetno življenje in kakovostno bivanje. Največji problem je nenadzorovano priseljevanje v našo občino in gradnja objektov za nadaljnjo prodajo. Kljub opozorilom, da bomo po številu prebivalcev v dveh letih ujeli Postojno, se z nezmanjšanim tempom gradi naprej. Tu ne veljajo nikakršna pravila in dovoljeno je prav vse. Zida se povsod, ne glede na obliko in velikost. Ne glede na odmike od cest, proge ali sosednih parcel. Posledično pa močno pada kakovost življenja občanov, ki mejijo na takšne gradnje, saj so v večini primerov prepuščeni sami sebi, brez pomoči občine in občinske uprave, saj je že javno znano, da le ta dela bolj za investitorje kot za lastne občane. Od samega začetka našega mandata, smo v občinskem svetu večkrat apelirali na župana, da sprejme začasne ukrepe za zavarovanje območij prostorske ureditve. Pa smo naleteli na gluha ušesa. Do tega zavarovanja je v tretjem letu našega mandata končno prišlo, zakaj tako pozno, ne ve nihče. Zamujajo pa se še mnoge pomembne stvari. Gradnja nove osnovne šole na Lavrici, bi morala biti že skoraj končana, pa se še ni pričela niti graditi. Pred vrati vrtcev je ostalo okoli sto malčkov, pa občina nima sredstev za izgradnjo modularnih vrtcev, kakršne množično postavljajo po vsej Sloveniji. Kanalizacija na Lavrici je izgrajena že več kot 6 let, pa še vedno ni priklopljena. Ureditev križišč na Kamnikarjevi in Jagrovi ulici se umika daleč za dogovorjeni rok. Imamo le besedo župana, da bosta končani pred vselitvijo novega naselja. Lahko kdo verjame, da bo tako zahteven projekt končan čez dva meseca? Pa se vrnimo še k vrtcem, ki bi jih morali reševati prednostno. Koliko bi nas stal montažni vrtec, katerega bi lahko postavili v nekaj mesecih? Približno toliko, kolikor je občina preplačala ureditev in asfaltiranje ene same ulice na Škofljici. Kako se lahko nekdo zakalkulira in prekorači predračun za okoli 180.000,00 € mi sicer ni jasno, jasno pa mi je, da bi lahko probleme s prepolnimi vrtci z najetimi modularnimi enotami rešili zelo kmalu.
Na vse to skupaj pa ima občina svoj odgovor. Da bo vse bolje in lepo po sprejetju Strategije občine Škofljice, ki je sedaj ko to berete, že bila obravnavanja na občinskem svetu in Občinskega prostorskega načrta (OPN), ki je že zelo dolgo in še vedno tik pred razgrnitvijo. To pa me bolj spominja na moj najljubši roman iz mladosti Alan Ford, kot pa na resno delo. Že na zadnji komisiji za družbene dejavnosti sem svoja stališča okoli sprejetja Vizije občine Škofljica povedal zelo odkrito in jasno.
VIZIJA OBČINE ŠKOFLJICA IN OBČINSKI PROSTORSKI NAČRT
Za začetek me moti, da vizijo sprejemamo v tretjem letu našega mandata in da bo sprejeta nekje z razgrnitvijo OPN, kar pa se mi zdi nedopustno. Naravno bi bilo sprejemati strategijo v prvem letu mandata in po njej oblikovani občinski prostorski načrt, od katerega vsi toliko pričakujemo. Vendar ne. To strategijo je mnogo pred nami dobil zunanji izdelovalec našega prostorskega načrta ki po njej, čeprav brez blagoslova občinskega sveta, skupaj z občino v popolni tajnosti oblikuje našo prostorsko prihodnost. Občina nam je sicer zagotovila, da bomo imeli pri oblikovanju tega pomembnega dokumenta ključno vlogo člani občinskega sveta, krajevnih in vaških skupnosti in nenazadnje sami krajani. Vendar se nič od tega ni zgodilo. Sam osebno, sem na sejah občinskega sveta štirikrat zapored župana pozval, po neformalnem srečanju svetnikov z njim, na področju strategije naše občine, občinskega prostorskega načrta in razvojnih planov, vendar do tega ni nikoli prišlo. Torej, sprejemati strategijo, oziroma vizijo za eventualnega naslednjega župana in občinski svet se mi zdi neodgovorno in naivno. Ob vsem tem, pa je ta dokument povsem neobvezujoč in glede na njegovo vsebino, verjamem, da ga za nami ne bo nihče niti odprl.
V tej strategiji so naštete nekatere stvari, katere so že davno zavozili, večina stvari pa je tako pocukranih, da jih je težko brati. V njej med drugim ni upoštevan niti en sam predlog, ki smo ga uradno posredovali iz Lavrice. Dostavljeno pa jih je bilo več, tako iz naše neodvisne liste kot iz krajevne skupnosti in od nekaterih posameznikov. Nikjer nisem zasledil, da bi kaj pisalo o širokopasovni oziroma optični internetni ponudbi. O statusu stare osnovne šole na Lavrici in njeni nadaljnji usodi. O oblikovanju krajevnega središča na Lavrici (občinsko središče na Škofljici in krajevna na Pijavi Gorici in v Želimljah so seveda omenjena). O izdelavi otroških in športnih igrišč na Lavrici. Nič. Lavrice se preprosto ne omenja, kot da nebi bila najštevilčnejše naselje v občini in ena glavnih polnilk občinskega proračuna.
Je pa v njej veliko zanimivih in vsaj zame do neke mere paradoksalnih navedb. Zapisano je:
- Da je do leta 2019 potrebno zagotoviti zadostno število prostih mest v osnovnih šolah in vrtcih – le kdo bo to čakal do takrat?
- Da je za uresničitev strategije odgovorna občinska uprava. Sam sem mnenja, da je za stanje kakršno je v občini, soodgovorna tudi občinska uprava. Zato bi jo bilo za začetek potrebno popolnoma reorganizirati in ji šele kasneje nalagati tako odgovorne naloge, kakršnim pa zdaj, prav gotovo ni kos.
- Da bo za določene projekte moč večino sredstev črpati iz evropskih strukturnih skladov. Kdor pozna statistiko na tem področju ve, da smo pri črpanju evropskih sredstev med 210. občinami na zadnjem mestu. Toliko o črpanju teh sredstev. Zavedati pa se je še treba, da bo ta evropski vir nepovratnih sredstev presahnil leta 2013, naši plani pa na tem področju segajo precej dlje.
- Da se bo križišče na Kamnikarjevi in Jagrovi ulici uredilo do leta 2013. Ta podatek je moč zaslediti tudi v rebalansu občine in na spletni strani investitorja novega naselja. Župan nam še vedno obljublja, da bosta križišči izgrajeni pred vselitvijo novih krajanov v omenjeno naselje. To pa je po zadnjih podatkih okoli 15. decembra 2009.
- Da se bo nova OŠ na Lavrici pričela graditi v letu 2009. To je seveda vsem jasno da se ne bo zgodilo, čeprav bi se po obljubah že zdavnaj moralo.
No, vseh teh stvari na tem mestu nebi našteval, saj si jih lahko ogledate na spletni strani naše občine, jih je pa še veliko, tudi take v stilu Monty Pythona – če prebivalstvo ne bo raslo se bo manjšalo.
OBČINSKA UPRAVA
Občinska uprava je, kot sem že omenil, prav poseben problem v naši občini. Pa naj takoj poudarim, da o občinski upravi govorim kot o pojmu, da nebi koga brez razloga prizadel ali očrnil, saj večina zaposlenih v njej trdo dela in se trudi po svojih najboljših močeh.
Sam menim, da je problem začel nastajati pri odločitvi bivšega župana dr. Jurkoviča, da prevzame vajeti Slovenskih železnic. Od takrat, pa vse do pred kratkim, so bili vsi občinski uradniki prepuščeni sami sebi, ob tem pa so pozabili na vse pravne norme, zakone, pravilnike in kodekse ki jih vežejo in obvezujejo. Sam imam več pritožb občanov na delo občinske uprave, ki povečini tožijo nad nestrokovnostjo, neljubeznivostjo, osornostjo, podcenjevalnim odnosom, nepripravljenostjo reševanja njihovih problemov…. Večina pritožb pa zadeva prav področje urbanizma, upravnih postopkov in pa medobčinskega inšpektorata. Ko smo že pri upravnih postopkih, sem sam do sedaj županu in pa določenim v občinski upravi, kot občinski svetnik, posredoval najmanj pet uradnih dopisov – vlog (63. člen ZUP) z vsaj zame zelo pomembno vsebino, na katere nikoli nisem dobil odgovora. Tu gre očitno za kršitev Zakona o upravnem postopku (ZUP), in upam, da ima vsaj direktorica občinske uprave opravljen izpit iz splošnega upravnega postopka. Samo predstavljam si lahko, koliko možnosti po odgovorih na svoja vprašanja imajo naši občani. Prav zato sem se odločil, da direktorici pošljem aplikacijo »Prijazna javna uprava«, po kateri bi se morali ravnati prav vsi naši občinski uradniki in pa Kodeks javnih uslužbencev, ki je za njih obvezujoč in ga mora podpisati in dosledno spoštovati prav vsak javni uslužbenec naše države. So ga naši občinski uradniki podpisali in so z njim seznanjeni? Močno dvomim, saj je bil samo v zgoraj omenjenem primeru g. Briclja večkrat kršen. Sam podobnih kršitev ne bom več toleriral in bom nadaljnje podobne nepravilnosti predal Upravni inšpekciji in v kolikor bo potrebno tudi Upravnemu sodišču.
LAVRICA V OBČINI
Čisto za konec sem si prihranil alinejo, katere vsebino podpiram že ves svoj mandat. Lavrico. Po številu prebivalcev največji kraj v občini, kraj ki se ga najbolj sistematično pozidava in kraj, ki najhitreje izgublja svojo kakovost življenja in bivanja. Prav zaradi dejstva, da je bil to včasih del Ljubljane, je veliko stvari ostalo nedefiniranih. Kljub temu, da v občinsko blagajno krajani tega kraja prispevamo tretjino sredstev, jih je na Lavrico vrnjenih bore malo. Še več, veliko sredstev prispevamo tudi za stvari, ki jih v večini ne koristimo. Odvajali smo pregrešno visoka sredstva za širitev pokopališča in izgradnjo mrliške vežice na Škofljici, kljub temu, da imamo svoje preminule pokopane večinoma na Rudniku. Zdravstvene usluge koristimo v večjem delu na Rakovniku, Viču in drugod v Ljubljani, za te dejavnosti pa prispevamo tudi v občinsko blagajno. Kandidate za poslance v državni zbor ne volimo iste kot jih voli Škofljica. Volimo jih v ljubljanskem okraju, pa to nikogar ne moti. Ko pa želimo na lokalnih volitvah voliti svoje ljudi, v svojem okraju, je to nesprejemljivo. Tudi zemljiški kataster se imenuje k.o. Rudnik in že ime pove, da to ni del občine. Ko pa opozorimo, na dejstvo, da na Lavrici od same ustanovitve občine, ni bilo napravljeno prav ničesar, ki bi krajanom izboljšalo kakovost življenja, se kot odgovor navadno omenja lavriška kanalizacija in lavriška nova osnovna šola, ki naj bi se pričela graditi v bližnji prihodnosti. Naj opozorim na pridevnik. Kanalizacija ni lavriška, temveč je zgolj kanalizacija, ki teče čez Lavrico na Škofljico. Za vprašati pa se je, bo Škofljica plačevala enako visoke prispevke za kanalizacijo, kot je bila Lavrica to primorana storiti kar 6 let pred predvidenim pričetkom obratovanja. Tudi še nezgrajena osnovna šola ni lavriška. Izgradnja le-te je potrebna zaradi agresivne gradnje za trg in posledično s tem prepolne osnovne šole na Škofljici, katere prizidek, je že takrat z vrnjenimi »razdružitvenimi sredstvi« v veliki meri financirala Lavrica. Podobnih stvari je še kar nekaj, pa jih do sedaj nismo obešali na veliki zvon. Vendar pa je vsak kozarec enkrat poln. Ob vsej občinski ignoranci do Lavrice in povzdigovanju enega od delov občine, ne bomo več dolgo pripravljeni na tovrstno solidarnost in razmerja sil na vseh občinskih področjih. Tudi na Lavrici imamo svojo strategijo in vizijo, ki pa iz neznanega razloga ni vključena v občinsko.
Z agresivno gradnjo za nadaljnjo prodajo, ki jo je do sedaj močno podpirala naša občina, drvimo nasproti hitri in obsežni urbanizaciji, ki nas bo oropala lastne identitete in nas bo na koncu čisto pogoltnila. Zato si na Lavrici prizadevamo zgraditi novo in močno podobo samostojnega naselja, nekakšnega vrtnega mesta, na južnem robu Ljubljanske kotline. Prijaznega do krajanov, prepoznavnega po visoki kvaliteti bivanja in življenja v njej in pripravljenega na izzive naslednjih generacij.
Prav zato imamo na Lavrici za uresničitev teh naših ciljev že pripravljene tri scenarije. Dva sta preveč radikalna in še nedodelana za objavo v tem prispevku, tretji, vsaj zame najprimernejši, pa je sklenjen kompromis in kasnejši dogovor o samem statusu in sobivanju Lavrice v občini. Ta pa bo vseboval nekatere stvari, ki jih ne bo moč zaobiti. Med drugim podporo pri sprejetju novega volilnega odloka v občini in s tem ustanovitvi večjih volilnih enot. Enakomerno porabo sredstev nadomestil za uporabo stavbnih zemljišč (NUSZ) na območjih kjer so bila pobrana. Rekapitulacijo predvidenih vlaganj v razna področja občine. Enakopravno, tretjinsko zastopanost Lavrice v vseh razvojnih projektih , vrnitev statusa krajevnim skupnostim in povečanju njihovih pristojnosti. Resno obravnavo vseh predlogov, mnenj in pobud izvoljenih predstavnikov Lavrice….
Čisto za konec bi želel povedati še nekaj misli. Če se vam zdi moj prispevek preveč črnogled, je to pač izraz mojega videnje občine. Na koncu tega tunela, žal še ne vidim svetlobe. Mnogo stvari, ki bi jih lahko dosegli v občini, je za vedno izgubljenih. Bojim pa se tega, da ni nikoli tako slabo, da nebi moglo biti še slabše. Veliko pred leti enakovrednih občin in občin s slabšimi izhodišči nas je prehitelo, zato bo potrebno prestaviti v višjo predstavo, jih dohiteti in prehiteti. Na Lavrici smo to pripravljeni storiti in za to, ne bomo več izbirali sredstev, na potezi pa je Občina Škofljica. Tokrat zadnjič.
Prehajamo v drugi polčas našega mandata in po mojem mnenju tudi v prelomno obdobje Lavrice, kakršno poznamo. Z dosedanjim delom občine, vsemi problemi, ki so vidni že na daleč, moteči nekontrolirani pozidavi brez prave vizije, ne moremo biti zadovoljni. V naslednjih dveh letih se bomo morali odločiti – ali želimo postati neprepoznavno predmestje Škofljice, ki bo še naprej poligon za pohlepne investitorje in neizživete arhitekte – ali pa si bomo sami izborili svojo prihodnost. Tokrat s Škofljico ali brez nje.
Blog za Lavrico 
KOMENTARJI